Iz majhnega raste veliko

Otroci radi tečejo. Vse dokler jih gravitacija sedežev pred televizorjem in računalnikom ne priklene v suženjski jarem. Takrat z vse večjo težavo zapustijo stanovanje in gredo na prosto. Zdi se jim, da bodo v tem času veliko zamudili. Seveda, kako ne, na prostem je dolgočasno. Na prostem ni vsemogočne čudežne virtualne resničnosti, ki jo le s pritiskanjem na gumbe popolnoma obvladajo. Raziskava je pokazala, da običajen fant do svojega 21 rojstnega dne v svojem življenju porabi več kot 10.000 ur le za igranje video igric. Le koliko dodatnega časa porabi še za Facebook in Youtube?

Odrasli lahko le nemo in brezmočno zremo v to, kaj se dogaja z našimi otroki. Ali pa vzamemo oblast virtualni resničnosti, ki srka vase naše ljube otroke. Brez odločnosti in ljubezni, pri tem seveda ne bomo uspešni. Ne odlašajmo, saj je zasvojenost lahko iz dneva v dan le še večja. Pomagajmo jim preboleti krizo odvajanja. Ne poslužimo se pridiganja. Bodimo jim dober zgled. Tudi mi se seveda odpovejmo zasvojenosti presedaja pred televizorjem in računalnikom. Igrajmo se z otroki igre v naravi, ko tečemo po gozdu, se lovimo in skrivamo, se žogamo, valjamo po travi, skačemo po luži, plezamo na drevesa, lovimo ravnotežje na zibajočem se kamnu, ko prečkamo potoček, mečemo kamenje v reko. Pri tem se ne jezimo, če se zmočimo, umažemo, raztrgamo, po nerodnem pademo, če začne deževati. Naj to ne bo konec igre, ampak šele začetek. Takrat, ko smo umazani in mokri, postane šele zares zanimivo. Otrokom bomo lahko odprli vrata stanovanja in jim ponudili resnično in ustvarjalno življenje le tako, da jih odpremo tudi zase in pri tem zelo zelo uživamo. Otroci pa nam bodo, ko odrastejo, zelo hvaležni, da jih nismo nemo pustili oditi v drugi virtualni svet.

Urban Praprotnik, tekaški trener Intersport